O nas
Aktualno
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Članki in raziskave
Na tej strani bomo za vas pripravljali strokovno literaturo, članke in raziskave s področja Pozitivne Discipline in dela z otroki ter mladostniki.
| Vsi, ki so imeli priložnost delati v šoli, vedo, da je to odgovorno, zahtevno in hkrati čudovito delo, saj šolski strokovni delavci dnevno skrbimo za največji zaklad človeštva – naše otroke. Se pa včasih najdejo tudi učitelji in vzgojitelji, ki bi radi sprejemali svoje odgovornosti samo pod idealnimi pogoji, teh pa nikoli ni bilo, jih ni in jih nikoli ne bo. Naloga odgovornega šolskega strokovnega delavca je, da naredi najbolje s tistim, kar ima na razpolago. Zato je potrebno upoštevati in uporabljati številne pristope, tehnike in metode, ki so nam na voljo, da bi čim bolj kvalitetno delovali na področju dela z mladimi. Samo tako lahko postanejo šole kraj, kjer bomo resnično spodbujali otroke, da bodo naredili največ iz svojega življenja. |  |
Zavedati se moramo, da imajo učitelji velik vpliv na svoje učence, le-ta pa je odločilnega pomena za odnos, ki ga otroci razvijejo do samih sebe. Spomnite se svojih šolskih izkušenj in učiteljev, ki so na vas delovali spodbudno, medtem ko so bili tudi učitelji, ki so vam namerno ali nenamerno dajali občutek, da ste neprimerni, slabi ali celo manjvredni. Poglejte okoli sebe odrasle, ki še vedno mislijo, da so nesposobni za matematiko, jezike, umetnost ipd. In za vprašati se je, koliko od tega je odvisno od sporočil, ki so jih dobili kot otroci od odraslih pred mnogimi leti. Po drugi strani pa so vas morda nekateri učitelji tako motivirali za doseganje ciljev, da ste uresničili tisto, za kar niti verjeli niste, da je možno.Otroci nenehno zasledujejo zadovoljevanje potreb po pripadnosti in pomembnosti in če znamo zagotoviti okolje, v katerem bodo imeli številne priložnosti, da ti dve potrebi resnično zadovoljujejo, smo naredili največ ne samo zanje, ampak tudi zase – v takem okolju postane učiteljevo delo lahkotno in zabavno. Učitelji bi morali vzpostaviti oseben odnos in učenci bi morali vedeti, da jih imajo učitelji radi. Tak občutek učenci dobijo, če se čutijo pomembni, spoštovani in sprejeti. Tako postanejo bolj odprti za učiteljeve predloge, njihovo obrambno vedenje pa se zmanjša – tako ustvarimo okolje, ki krepi pričakovanja in motivacijo.
Dve nasprotujoči si šoli o človekovem vedenju
Teorije | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah Pavlov, Thorndike, Skinner | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop Adler, Dreikurs, Dewey, Nelsen, Lott, Dinkmeyer, Albert, Glasser
|
| Vedenje motivira | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah Ljudje se odzivajo na kazni in nagrade. | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop Ljudje zadovoljujejo potrebo po pripadnosti/povezanosti in pomembnosti v njihovem socialnem kontekstu.
|
| Na vedenje drugih imamo največ vpliva | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah V trenutku, ko se odzovemo na določeno vedenje. | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop V trajnem odnosu, ki temelji na vzajemnem spoštovanju. |
| Najmočnejša orodja v rokah odraslega so | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah Kontrola, nagrada in kazen. | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop Empatija, razumevanje perspektive druge osebe, spodbuda, sodelovalno reševanje problemov, prijazna in trdna izpeljava.
|
| Spoštovanje je | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah Ubogljivost in poslušnost v odnosu, kjer je spoštovanje odraslega na prvem mestu. | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop Vsaka oseba je enakovredno sprejeta in ima pravico do dostojanstva ter spoštovanja.
|
| Odziv na neprimerno vedenje | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah Kazen, izolacija, prepoved. | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop Iskanje prepričanja za vedenjem, osredotočenje na iskanje rešitev, izpeljava, poimenovanje brez zvračanja krivde in smešenja.
|
| Odziv na agresivno in destruktivno vedenje | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah Kazen, izolacija, prepoved. | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop Zagotavljanje varnosti za vse, prenašanje odgovornosti na učenca, ki ji sledi iskanje rešitev s pomočjo natančnega načrtovanja in jasne izpeljave.
|
| Učenčevo učenje je najboljše | Dominantna in tradicionalna praksa v šolah Odrasli ima učinkovito kontrolo nad učenčevim vedenjem. | Demokratični, v rešitev usmerjeni, pristop Učenec se počuti povezanega z razredom in ima možnost zadovoljevati svojo potrebo po pomembnosti. |
Občutek lastne vrednosti in mladostniki
Občutek lastne vrednosti je povezan z oceno o samem sebi, ki jo učenec (posameznik) sprejme in ohranja. Za razliko od samopodobe, ki se nanaša na predstavo o sebi, ki pogosto temelji na našem prepričanju o tem, kako nas vidijo drugi, gre pri občutku lastne vrednosti za lastno oceno in občutek, koliko se posameznik čuti vrednega, sposobnega, pomembnega in učinkovitega. Ko govorimo o občutku lastne vrednosti, je smiselno izpostaviti predvsem občutek varnosti, pripadnosti, smiselnosti, sposobnosti in identitete.
| OGROŽEN JE: OBČUTEK VARNOSTI (Komu lahko zaupam?)
| ZNAČILNOSTI UČENCEV Ne zaupajo odraslim. Ne upoštevajo navodil. Lahko se tudi bojijo avtoritete. | VEDENJE Grizenje nohtov, igranje z lasmi, tapkanje z nogami, s prsti… Pretiran strah pred preizkušnjami (preizkusi, ocenjevanjem ipd.). Izzivanje avtoritete. |
| OGROŽEN JE: OBČUTEK PRIPADNOSTI (Kam spadam? Komu pripadam? S kom sem povezan?) | ZNAČILNOSTI UČENCEV Preveč me skrbi, kaj si drugi mislijo o meni. Slabo obvladovanje socialnih veščin. | VEDENJE Izkazovanje osamljenosti; so pogosto izločeni. Izogibanje skupinskim dejavnostim. Malo prijateljev. Kritiziranje drugih ali pretirano bahanje. Vedenje, ki bi naj naredilo na druge vtis: vse od neumnega obnašanja do kajenja, zlorabe alkohola ipd. Sodelovanje v skupinah, ki se gibljejo na meji zakona. |
| OGROŽEN JE: OBČUTEK MISELNOSTI (Zakaj to počnem? Kaj je smisel? Kam grem?) | ZNAČILNOSTI UČENCEV Slab občutek za čas oz. prihodnost. Pogosto brez jasnih ciljev. Malo zadolžitev in obšolskih dejavnosti. Pogosto obupajo nad tem, da bi lahko kakorkoli spremenili svoje življenje. | VEDENJE Hitro obupajo in se pogosto dolgočasijo. Vlagajo zelo malo truda. Nizka motivacija za šolsko delo. Niso sposobni vztrajati pri eni dejavnosti – se slabo osredotočajo. Pogosto postavljajo vprašanje, ki lahko deluje »nergaško«: »Zakaj moram to narediti?« Lahko so nagnjeni k zgodnji spolnosti, zlorabi alkohola, cigaret… |
| OGROŽEN JE: OBČUTEK SPOSOBNOSTI (Kaj zmorem?) | ZNAČILNOSTI UČENCEV Nesamostojnost. Omejujoča prepričanja o lastnih sposobnostih. Nizka samoučinkovitost. Strah pred tveganjem. | VEDENJE Težko se sami odločajo. Do šole in življenja nasploh imajo lahko ciničen odnos. Strah jih je napredovanja. Krivdo za neuspeh pripisujejo zunanjim dejavnikom. Pogosto rečejo, da je vse skupaj »brez veze« - apatija, vse je nesmiselno. Lahko se tudi »otročje« vedejo. |
| OGROŽEN JE: OBČUTEK IDENTITETE (Kdo sem?)
| ZNAČILNOSTI UČENCEV Otroci se slabo poznajo. Ne vedo, kdo v resnici so. Svojo identiteto povezujejo z zunanjimi dejavniki, kot so znamke oblačil, številom prijateljev, zunanjim izgledom idr. Vedenje je odvisno od trenutnega čustvenega stanja.
| VEDENJE Čustveni izbruhi. Radi bi ugajali drugim. Ne cenijo dovolj svojih uspehov, niso ponosni nanje (Ah, saj to ni nič.). Ne ločijo svojih prednosti in slabosti. Pogosto imajo nerealna pričakovanja.Veliko izgovorov in obtoževanja drugih – ne sprejemajo odgovornosti nase. Velika občutljivost na kritiko. |
Sedem veličastnih veščin
Mladostniki, ki imajo slabo razvitih »sedem veličastnih veščin«, predstavljajo ogroženo skupino mladostnikov, pri katerih je povečana verjetnost za zlorabo drog, prehitre in nepremišljene spolne odnose ali celo najstniško nosečnost, samomor, delikventno vedenje ali vpletenost v tolpe oz. skupine mladostnikov, ki so povezani celo s kriminalom. Pri mladostnikih, ki imajo dobro razvitih »sedem veličastnih«, pa je verjetnost, da se bi zatekali k tveganim oblikam vedenja, bistveno manjša.
Sedem veličastnih veščin je ključnih za razvoj kompetentne in zrele osebnosti:
|  |
Kako razvijati sedem veličastnih veščin
Da bi razvili zaznavanje sebe kot sposobnih članov skupnosti, potrebujejo varno okolje, v katerem lahko eksperimentirajo tako z učenjem kot z vedenjem, ne da bi jih kdorkoli sodil po uspehu ali napakah.
Da bi to razvili, potrebujejo druge, ki jim znajo prisluhniti (njihovim čustvom in mislim) ter jih jemljejo resno. Na razrednem sestanku ima vsak priložnost ubesediti svoje ideje, zamisli, čustva, predloge. V družini se to dosega skozi redne družinske sestanke. Cilj obojih je sklepanje dogovorov in priprava terena za prijazno in hkrati trdno izpeljavo dogovorjenega, kjer ni prostora ne za permisivnost ne za avtoritarnost oz. diktaturo odrasle osebe. Je pa prostor za demokracijo in avtoritativnost, ki temelji na dogovoru, medsebojnem spoštovanju ter ohranjanju dostojanstva na obeh straneh – pri otrocih in pri odraslih.
Da bi otroci razvili občutek moči in osebnega vpliva nad svojim življenjem, potrebujejo okolje, ki opogumlja in podpira odgovornost. Razredni in družinski sestanki omogočajo okolje, v katerem so napake sprejete kot informacija o tem, kaj se lahko naučimo. Učenci (otroci) se učijo, da je varno, če sprejmejo odgovornost za svoje napake, saj jim nihče ne bo sodil, ampak bodo dobili pomoč pri raziskovanju možnih rešitev, da bi se učili iz svojih napak. Učijo se opuščati »mentaliteto žrtve« (učitelj mi je dal enko) in sprejemajo »mentaliteto odgovornih« (dobil sem slabo oceno, ker se nisem dovolj potrudil). Učijo se, da tudi, ko nimajo nadzora nad dogodki, imajo nenehno nadzor nad svojim odzivom na dogodek in izbiro svojega vedenja, s katerim se bodo spopadli s težavo.
Učijo se ločiti svoja čustva od svojega vedenja. Biti jezen ni enako kot udariti nekoga. Čustva so sprejemljiva (jeza), vedenje pa ni vedno sprejemljivo (udariti nekoga). Učijo se uporabljati ravnati s svojimi čustvi in izbirati alternativne oblike vedenja, da se bi spopadli z določeno težavo. Med razrednimi sestanki se poslušajo in si dajejo povratne informacije, kar jim pomaga pri razvijanju samodiscipline, samonadzora in učijo se iz izkušenj.
Učijo se skozi pogovor, dialog, poslušanje, empatijo, sodelovanje, pogajanje in kreativno reševanje konfliktov – težav. Namesto da bi učitelj vstopil s svojimi rešitvami, učenci sami iščejo zase »win–win« rešitve.
Učenci analizirajo dogodke in izkušnje, da bi prepoznali posledice in možnosti. Potem vadijo iskanje odgovornih izbir. To zmanjša njihovo jezo, frustracijo.
Tega se lahko učijo le v okolju, ki spodbuja vajo iz sprejemanja odločitev, in kjer se spodbuja poskus namesto kazanja na napake. Preveč učiteljev si predstavlja, da bodo učenci razvili to modrost brez vaje, delanja napak, učenja, in ponovnega poskusa. Razredni in družinski sestanki dajejo učencem (otrokom) veliko časa za vajo.
Kako otroku/mladostniku jemljemo moč?
Postavimo se med otroka/mladostnika in življenjske izkušnje z namenom, da bi minimalizirali posledice njegovih izbir. To zajema:
- Naredimo preveč zanje.
- Dajemo jim preveč.
- Jih pretirano ščitimo ali varujemo.
- Lažemo zanje.
- Jih kaznujemo, kontroliramo.
- Živimo v zanikanju.
- Popravljamo njih in zanje.
- Jih rešujemo oz. dobesedno »vlečemo ven«, kadar zabredejo v težave.
Kako otroka/mladostnika opolnomočamo?
Nadzor predamo otroku/mladostniku takoj, ko je to možno, zato da imajo nadzor nad svojim življenjem. To zajema:
- Poslušamo in nudimo čustveno oporo, ne da bi imeli namen kogarkoli popravljati ali spreminjati.
- Učimo jih življenjskih veščin.
- Delamo na skupnih dogovorih skozi razredne in družinske sestanke ali skozi ustrezno komunikacijo.
- Pustimo, vendar ne zapustimo/zanemarimo.
- Iščemo poti, kako bomo nekaj naredili s spoštovanjem in dostojanstvom, namesto da bi skušali otroke/mladostnike prisiliti, da bodo nekaj naredili.
- Z njimi podelimo, kaj mislimo, kako se počutimo in kaj želimo (brez pridiganja, moraliziranja, kaznovanja ali poniževanja).
- Vztrajamo pri temi z dostojanstvom in spoštljivostjo. Vztrajamo pri izpeljavi dogovorov in smo pri tem prijazni ter hkrati zelo trdni.
Ali opazite, kako lahko je v življenje spraviti katerokoli izmed vedenj/dejanj s seznama za »jemanje moči? Ali na drugi strani kdaj začutite pomanjkanje veščin, spretnosti, izkušenj, da bi se pogosteje odločali za vedenja, ki opolnomočajo?
Na naših usposabljanjih s področja Pozitivne Discipline pridobivamo praktična orodja za doseganje dolgoročnih vzgojnih ciljev.
Razredni sestanki
Razredni sestanki učijo otroke (začnemo lahko že v vrtcu), učence in dijake temeljnih življenjskih veščin, ki jim pomagajo dosegati odlične uspehe na vseh področjih njihovega življenja – v šoli, družini in prijateljskih odnosih. Razredni sestanki so seveda samo en del programa Pozitivna disciplina, ki pomaga učencem, da se opolnomočijo in povežejo z ljudmi okoli sebe. Zavedati se moramo, da bo prišlo do pozitivnih sprememb pri mladostnikih samo, če jih bomo vključevali v aktivnosti, skozi katere se bodo učili temeljnih socialnih/življenjskih veščin in sodelovanja z drugimi. Ko učitelji in učenci delajo skupaj, se učijo spoštovanja, začnejo ceniti drug drugega, spoštujejo medsebojne razlike in si pomagajo. Z vzpostavitvijo pozitivne discipline se odmaknemo od tekmovalnosti, kjer je uspeh rezerviran za redke, temelji pa na izgubi za druge, k razvijanju kompetenc za življenje, s čimer razvijamo samospoštovanje pri vsakem posamezniku, ki ima možnost prevzeti odgovornost, da se sam odloča in pomaga drugim. Skozi pozitivno disciplino lahko šola opolnomoči mladostnike s pogumom, samozavestjo in življenjskimi veščinami.
Razredni sestanki ponujajo izjemen potencial za učenje življenjskih veščin v kratkem času. Učenci skupaj z učitelji oblikujejo varno okolje, ki podpira razvoj samozavesti in učnih veščin. Učenci, ki izkusijo pripadnost in pomembnost skozi razredne sestanke, imajo manj potrebe, da se bi neprimerno vedli. Ko pa se, se učenci učijo, da si lahko medsebojno pomagajo, namesto da bi to počeli drugi, saj rešitve ponavadi niso dovolj dobre, če jih predlaga kdo »od zunaj«.
V družini uporabljamo enako metodo, ti. i. družinske sestanke, ki je prilagojena družinskemu kontekstu.
Drevo odločitev
KAKO SE LAHKO ODRASLI ODZOVEMO NA TEŽAVE?
ZAKAJ POZITIVNA DISCIPLINA?
V vseh družbah, kjer se je zgodil prehod iz avtoritarnosti v demokratizacijo družbe, je prišlo do tega, da so spremenila tudi razmerja moči v odnosu med odraslimi in otroki. Otroci vidijo odrasle kot sebi enakovredne. Težavo pa imajo pri tem odrasli, ki pogosto težko sprejemajo otroke kot sebi enakovredne, češ da vedo več kot otroci, in zato jim otroci pač ne morejo biti enakovredni. In seveda jim ne morejo biti enaki v znanju in veščinah, vendar to niso tisti dejavniki, ki nakazujejo enakost oz. enakovrednost – tudi med odraslimi ne. Enakovrednost, enakopravnost ali enakost pomeni, da imajo vsi ljudje ne glede na individualne razlike in zmožnosti enake pravice do dostojanstva in spoštovanja. Naše prepričanje, da smo v odnosu do otrok superiorni, izhaja iz naše kulturne dediščine, da smo si ljudje med seboj superiorni ali inferiorni glede na starost, denar, spol, barvo kože idr.
Drugi dejavnik, ki pripomore k temu, da se odrasli oprijemajo prepričanja o superiornosti nad otroki, pa je skrit v dvomu o lastni vrednosti, v globokem občutku, da ne dosegamo lastnih idealov. Tako postane otrok v svoji nemoči dober objekt primerjave, ki nam daje močnejši občutek lastne vrednosti. Vendar je to zgrešena iluzija. V resnici so otroci tisti, ki so velikokrat bolj sposobni od nas in nas pogosto prekosijo in izigrajo.
Otroci v vseh demokratičnih družbah čutijo svojo enakovrednost z odraslimi in ne prenašajo več avtoritarnosti in dominantnega odnosa s strani odraslih. Tudi odrasli to zaznavajo in se ob tem, da se odmikajo od pristopa »Naredi, kot jaz pravim,« trčijo ob to, da jim primanjkuje drugih metod, ki bi temeljile na demokratičnosti. Zato nenehno prihaja do zgrešene interpretacije, kako se bi naj demokratični principi aplicirali, pri čemer se demokracija žal prepogosto enači s svobodo v smislu, da lahko vsak počne, kar želi. To privede do permisivne anarhije.
Svoboda je res del demokracije, vendar z zavedanjem, da ne moremo imeti svobode, če ne spoštujemo svobode drugih. Nihče ne more uživati v svobodi, če je nima tudi njegov sosed. To privede do preprostega spoznanja: Če želimo uživati v svobodi, potrebujemo red. Red pa prinaša določene prepovedi, obveze in dolžnosti. Svoboda prav implicira odgovornost. Svoboda, da vozim avto, implicira, da sprejemam vse omejitve in pravila, ki veljajo za varnost vseh udeležencev v prometu. Ta red ni vsiljen s strani avtoritarne avtoritete, ampak je vzdrževan za dobro vseh. Priljubljena permisivna praksa, da imajo otroci vso svobodo, je iz otrok naredila tirane, iz staršev pa sužnje. Ti otroci uživajo v vsej svobodi, medtem ko njihovi starši prevzemajo vso odgovornost.