Gradiva

RAZLIKA MED PREOBLIKOVALNO, OCENJEVALNO IN POSPEŠEVALNO MEDIACIJO

Preoblikovalna mediacija 

se je razvila in uveljavila kasneje kot pospeševalna in ocenjevalna mediacija, saj je nastala z namenom izboljšanja ugotovljenih pomanjkljivosti in postopkov pri ostalih vrstah mediacije. Glavna prednost preoblikovalne mediacije je usmerjenost v izboljšanje razmerja med strankami in se ne osredotoča toliko v  iskanje rešitve ali sklenitev poravnave. Preoblikovalna mediacija na zunaj v primerjavi z ocenjevalno in pospeševalno deluje kot manj strukturirana. Razlog tiči v tem, da je njena struktura globlja, saj je cilj preoblikovalne mediacije bolj preoblikovanje problema in odnosa kot pa iskanje konkretne rešitve, kar lahko na zunaj deluje manj strukturirano in bolj svobodno. Bush in Folger (2010) poudarjata pri preoblikovalni mediaciji predvsem dva procesa, in sicer opolnomočenje in priznavanje. To mediator dosega tako, da je sam proces mediacije zelo odvisen od potreb udeležencev v sporu, kar prinaša to, da so udeleženci odgovorni za vsebino pogovora, konflikt je v njihovih rokah. Namen preoblikovalne mediacije je omogočiti udeležencem v sporu, da sami opredelijo sporne točke, definirajo problem in morebitno rešitev poiščejo sami. S tem dobijo udeleženci veliko svobodo in avtonomijo pri določanju teme in poteku mediacijskega procesa. Mediator ne predlaga nobenih rešitev in prav tako ne daje mnenja glede možnih rešitev. Mediator ne sprejema nobenih odločitev namesto udeležencev v sporu. Zato to od njega zahteva veliko dejavnosti pri izboljševanju odnosa med udeleženci v sporu, kar dosega s številnimi mediacijskimi tehnikami. Prav tako spodbuja udeležence, da razpravljajo o vseh vprašanjih, ki se njim zdijo pomembna, da se za sporom, ki se vidi na površju, pogosto skrivajo v ozadju druga vprašanja, pomembna za razrešitev spora. To prinaša tudi bolj dolgoročne in trajne rešitve, saj se v procesu mediacije lahko pride v globino problema, kjer so skriti resnični vzroki nesporazumov (Zumeta, 2000; Prgić, 2010).

Običajno se pri tej mediaciji izhodiščni problem toliko preoblikuje, da lahko postane manj pomemben ali se celo razreši. Različni avtorji poudarjajo, da je zato preoblikovalna mediacija primerna še posebej za spore, pri katerih je zelo prisoten medosebni problem, kjer gre za problematiko odnosov in so prisotna močna čustva. Primerna je za spore, v katerih so udeleženci v sporu v nekem tesnem odnosu ali dolgotrajnem razmerju. Razlog tiči v tem, da se preoblikovalna mediacija približa sporu celostno in se pomakne v samem procesu globlje od zgolj iskanja rešitev (Bush in Folger, 2005, v Iršič, 2010; Bush in Pope, 2004, v Iršič, 2010; Zumeta, 2000). S tovrstnim pristopom se tako lahko dosežeta najmanj dva cilja: rešitev konflikta/spora in izboljšanje odnosa, kar prinese udeležencem v sporu bolj zadovoljujoče razmerje.

Ko govorimo o preoblikovalni mediaciji in opolnomočenju ter priznanju kot dveh procesih znotraj nje, je potrebno poudariti, da opolnomočenje in priznanje nista končna produkta preoblikovalne mediacije, ampak sta dinamična premika iz nekakšnega negativnega doživljanja tako sebe kot drugih, ki so udeleženi v konfliktu, do drugačnega, bolj pozitivnega doživljanja. »Premik opolnomočenja označuje v posamezniku premik iz šibkosti v moč, premik pripoznanja pa poteka v posamezniku iz samoabsorpcije do boljšega razumevanja drugih. Kot rezultat tega premika bodo udeleženci v interakciji nastopili bolj mirno in samozavestno (moč), komunicirali bodo odprto in z razumevanjem (odzivnost), kar omogoča veliko možnosti za dosego skupnega dogovora in rešitev specifičnih nestrinjanj. Še več, ko sta ta dva dinamična procesa središče v mediacijskem procesu, so udeleženci zmožni zamenjati negativno spiralo interakcije v konfliktu s pozitivno interakcijo« (Humar, 2011, str. 45).

Pospeševalna mediacija 

pa je mediacija, katere cilj je poiskati rešitev, ki bo sprejemljiva za obe vpleteni strani. Naloga mediatorja v tem primeru je nevtralno voditi pogovor in pomagati sprtima stranema, da sami najdeta rešitev ter skleneta dogovor, ki bo »dobitna kombinacija« za obe strani. Zumeta (2000) navaja, da se je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja preučevala in izvajala zgolj pospeševalna vrsta mediacije. V samem procesu pospeševalne mediacije mediator pomaga udeležencem v sporu, da dosežejo skupen dogovor, pri čemer odkriva interese v stališčih udeležencev in jim pomaga pri odkrivanju in analiziranju možnosti za dogovor, pri tem pa jim ne ponuja nobenih priporočil, čeprav lahko tudi predstavi svoje mnenje o zaključku postopka ali lastno predvidevanje o odločitvah sodišča glede primera. Mediator torej vodi proces pogovora in odločanja, sam zaključek pogovora in rešitev pa je v rokah udeležencev v sporu, ob čemer si mediator prizadeva tudi za to, da imajo na celoten dogovor ključen vpliv sami udeleženci v sporu in ne njihovi pravni zastopniki. Pospeševalna mediacija se je razvila v obdobju centrov za razreševanje konfliktov, v okviru katerih mediatorji, ki so bili prostovoljci, niso potrebovali strokovnega znanja o vsebini mediacije, prav tako pa niso pri teh mediacijah prisostvovali pravni zastopniki strank. Tovrstne mediacije se odvijajo še danes, a so se jim pridružili številni profesionalni mediatorji, ki prav tako izvajajo facilitativni/pospeševalni slog mediacije (Iršič, 2010).

Ocenjevalna mediacija 

pa je mediacija, ki se je razvila po modelu poravnalnih konferenc, ki so jih vodili sodniki. Zumeta (2000) pojasnjuje, da pri tej vrsti mediacije mediator pomaga udeležencem v sporu pri doseganju dogovora tako, da jih opozori na slabosti njihovih primerov in celo predvideva, do kakšne odločitve bi prišlo, če bi bil primer obravnavan na sodišču. Prav tako lahko mediator v sklopu ocenjevalne mediacije poda formalno ali neformalno oceno udeležencem v sporu o izidu dogovora, pri čemer je mediator bolj osredotočen na pravne pravice udeležencev v sporu in manj na njihove potrebe in interese. Ocenjevalni mediator je osredotočen bolj na ocenjevanje spornih vprašanj s pravnega oz. strokovnega vidika. Zaradi narave tovrstne mediacije je tudi sam proces pogosto zelo drugačen od pospeševalne in preoblikovalne mediacije. Pri ocenjevalni mediaciji je namreč povsem običajno, da se mediatorji srečujejo z udeleženci v sporu in njihovimi pravnimi zastopniki na ločenih srečanjih in nato izvajajo t. i. »mobilno diplomacijo« (Iršič, 2010). Na ta način pomagajo vsem udeležencem in njihovim zastopnikom preučiti njihov pravni položaj in kaj bi lahko pridobili iz sodnega procesa ali iz mediacije. Zaradi tega ocenjevalni mediator veliko bolj neposredno vpliva na rezultat mediacije, kot je to pri pospeševalnem in preoblikovalnem mediatorju. »Evaluativna mediacija se je razvila v okviru sodišču pridružene mediacije. Pravni zastopniki običajno v sodelovanju s sodiščem izberejo mediatorja in so sami aktivni udeleženci mediacije. Stranke so navadno prisotne na mediaciji, vendar se lahko mediator sreča tudi zgolj s pravnim zastopnikom, kakor tudi s stranko in s pravnim zastopnikom. Predpostavlja se, da ima v okviru ocenjevalne mediacije mediator potrebna strokovna ali pravna znanja o vsebini mediacije. Zaradi povezave med ocenjevalno mediacijo in sodiščem ter zaradi sorodnosti s poravnavo, je večina ocenjevalnih mediatorjev odvetnikov.«

Razlike med temi tremi vrstami mediacije strnjeno povzema Iršič (2010) na naslednji način:

• Medtem ko je pri pospeševalni mediaciji cilj rešitev konflikta in pri ocenjevalni mediaciji poravnava, je pri preoblikovalni mediaciji temeljni cilj opolnomočenje in priznavanje udeležencev.
• Razlika je opazna tudi pri vlogi, ki jo ima mediator. Pri preoblikovalni mediaciji mediator podpira proces in komunikacijo med udeleženci, je pa povsem nevtralen glede izida, vsebine in poteka mediacije. Tudi pri pospeševalni mediaciji je mediator nevtralen glede izida in vsebine, medtem ko pri ocenjevalni mediaciji mediator lahko posreduje relevantne informacije in daje predloge za rešitev.
• Vrste mediacije se razlikujejo tudi pri pogledu na konflikt, in sicer pri preoblikovalni mediaciji gre za dolgotrajno situacijo v nekem odnosu, pri pospeševalni se osredotočimo na kratkoročno medosebni problem, ki ga je treba rešiti, pri ocenjevalni pa gre za tehnično ali pravno težje rešljivo vprašanje.
• Pri preoblikovalni mediaciji je osredotočenost na interese in stvarno vsebino, čustva pa so integralni del procesa, pri pospeševalni so prav tako v ospredju stvarna vsebinska vprašanja in interesi, čustva pa so sicer pomembna, a lahko ovirajo proces, medtem ko se ocenjevalna mediacija osredotoča le na stvarno vsebino, čustva pa vidi kot oviro za postopek.
• Pri preoblikovalni mediaciji se šteje za uspeh kakršenkoli premik v smeri opolnomočanja in priznavanja, pri pospeševalni rešitev konflikta in pri ocenjevalni mediaciji poravnava.