Kaj je pozitivna disciplina?

Pozitivna Disciplina je program, ki je zastavljen tako, da z njim učimo otroke in mladostnike odgovornosti, spoštljivosti in vseh življenjskih veščin, ki jih potrebujejo, da bi postali uspešni člani družbe. Program temelji na delu dr. Jane Nelsen, Lynn Lott, Cheryl Erwin, Kate Ortolano, Mary Hughes, Mike Brock in drugih članov Zveze za Pozitivno Disciplino. Program uči otroke in mladostnike socialnih in življenjskih veščin na način, ki je spoštljiv in opogumljajoč tako za otroke kot odrasle, vključujoč starše, učitelje, mladinske delavce in ostale, ki delajo z otroki ter mladostniki.

Zmeraj več raziskav kaže, da so naši možgani že ob rojstvu povezani tako, da potrebujemo občutek pripadnosti z drugimi, in da je manj verjetno, da se bodo otroci, ki čutijo povezanost s svojo skupnostjo, družino in šolo, neprimerno vedli. Da lahko otrok zrase v uspešno odraslo osebo, ki prispeva družbi, se mora naučiti pomembnih socialnih in življenjskih veščin. Pozitivna Disciplina temelji na razumevanju, da je disciplina vseživljenjski trening, da se jo da naučiti in da se z disciplino pravzaprav nenehno učimo.

1. Otroku pomagamo, da se čuti povezanega z nami (otrok zmeraj zasleduje dva cilja: občutek povezanosti/pripadnosti in pomembnosti).
   
   
2. Vse, kar počnemo, mora biti obojestransko spoštljivo in opogumljajoče (smo prijazni in trdni hkrati).
   
   
3. Zasledujemo dolgoročne cilje, kako bo naša vzgoja učinkovita na dolgi rok.
   
   
4. Učimo pomembne socialne in življenjske veščine.
   
   
5. Pomagamo otrokom, da spoznajo, kako sposobni so – spodbujamo konstruktivno uporabo osebne moči in avtonomije.

Zakaj pozitivna disciplina?

V vseh družbah, kjer se je zgodil prehod iz avtoritarnosti v demokratizacijo družbe, je prišlo do tega, da so se spremenila tudi razmerja moči v odnosu med odraslimi in otroki. Otroci vidijo odrasle kot sebi enakovredne. Težavo pa imajo pri tem odrasli, ki pogosto težko sprejemajo otroke kot sebi enakovredne, češ da vedo več kot otroci, in zato jim otroci pač ne morejo biti enakovredni. In seveda jim ne morejo biti enaki v znanju in veščinah, vendar to niso tisti dejavniki, ki nakazujejo enakost oz. enakovrednost – tudi med odraslimi ne. Enakovrednost, enakopravnost ali enakost pomeni, da imajo vsi ljudje ne glede na individualne razlike in zmožnosti enake pravice do dostojanstva in spoštovanja. Naše prepričanje, da smo v odnosu do otrok superiorni, izhaja iz naše kulturne dediščine, da smo si ljudje med seboj superiorni ali inferiorni glede na starost, denar, spol, barvo kože idr.

Drugi dejavnik, ki pripomore k temu, da se odrasli oprijemajo prepričanja o superiornosti nad otroki, pa je skrit v dvomu o lastni vrednosti, v globokem občutku, da ne dosegamo lastnih idealov. Tako postane otrok v  svoji nemoči dober objekt primerjave, ki nam daje močnejši občutek lastne vrednosti. Vendar je to zgrešena iluzija. V resnici so otroci tisti, ki so velikokrat bolj sposobni od nas in nas pogosto prekosijo in izigrajo.

Otroci v vseh demokratičnih družbah čutijo svojo enakovrednost z odraslimi in ne prenašajo več avtoritarnosti in dominantnega odnosa s strani odraslih. Tudi odrasli to zaznavajo in se ob tem, ko se odmikajo od pristopa »Naredi, kot jaz pravim,« trčijo ob to, da jim primanjkuje drugih metod, ki bi temeljile na demokratičnosti. Zato nenehno prihaja do zgrešene interpretacije, kako se bi naj demokratični principi aplicirali, pri čemer se demokracija žal prepogosto enači s svobodo v smislu, da lahko vsak počne, kar želi. To privede do permisivne anarhije. Svoboda je res del demokracije, vendar z zavedanjem, da ne moremo imeti svobode, če ne spoštujemo svobode drugih. Nihče ne more uživati v svobodi, če je nima tudi njegov sosed. To privede do preprostega spoznanja: Če želimo uživati v svobodi, potrebujemo red. Red pa prinaša določene prepovedi, obveze in dolžnosti. Svoboda implicira odgovornost. Svoboda, da vozim avto, implicira, da sprejemam vse omejitve in pravila, ki veljajo za varnost vseh udeležencev v prometu. Ta red ni vsiljen s strani avtoritarne avtoritete, ampak je vzdrževan za dobro vseh. Priljubljena permisivna praksa, pri kateri imajo otroci vso svobodo, je iz otrok naredila tirane, iz staršev pa sužnje. Ti otroci uživajo v vsej svobodi, medtem ko njihovi starši prevzemajo vso odgovornost.

Zato Pozitivna Disciplina zajema predvsem dvoje:

• Odločim se, kaj bom jaz naredil (ne borim se z otrokom, da bo on spremenil vedenje).
• Prijazno in trdno to izpeljem.

Prijaznost podpira spoštovanje do otroka, do njegovega dostojanstva, do njega kot do enakovrednega človeškega bitja in ga uči pomembnih življenjskih veščin. Trdnost podpira naše besede s potrebnimi dejanji in pomaga otroku razumeti, da resnično mislimo, kar rečemo, kar seveda pomeni, da moramo biti previdni pri tem, kaj rečemo/obljubimo.

V trgovini pomeni prijaznost topel objem in priznavanje, da res razumemo, da si otrok želi sladkarijo. Trdnost pomeni, da je ne kupimo, če smo prej rekli, da je ne bomo kupili, in otroka prijazno odpeljemo iz trgovine brez dodatnih besed, kazni ali pridiganja ter nerganja, če se neprimerno vede ali uprizori čustveni izpad.

Osnovna orodja za vzpostavitev pozitivne discipline

Vključujemo otroke v načrtovanje rutin skozi omejene izbire in z omogočanjem priložnosti, da lahko pomagajo. Obojestransko spoštovanje. Učimo spoštljivost tako, da smo sami spoštljivi. Identificiramo prepričanje, ki se skriva za vedenjem. Učinkovito komuniciramo ter kreativno rešujemo probleme. Uporabljamo disciplino, ki uči, in ni ne avtoritarna ne permisivna. Osredotočamo se na rešitve namesto kazni. Namesto praznih pohval uporabljamo opogumljajoče spodbude. Uporabljamo humor. Povemo, kar resnično mislite, in nato to izpeljemo s trdnostjo in prijaznostjo hkrati. Smo potrpežljivi. Delujemo in ne govorimo. Sprejmemo in cenimo otrokovo edinstvenost.

 

 

Zgodovina pozitivne discipline

 

Pozitivna Disciplina temelji na delu Alfreda Adlerja in Rudolfa Dreikursa. Psihoterapevt Alfred Adler (1870–1937) je eden prvih, ki je zagovarjal pri vzgoji brezpogojno spoštljivost do otroka ter hkrati odmik od razvajanja oz. permisivnosti. Trdil je, da tako avtoritarnost kot permisivnost oz. razvajanje za otroka nista spoštljiva pristopa, saj ga ne učita pomembnih življenjskih veščin in ga ne opogumljata, kar se konča z vedenjskimi težavami. Tehnike za delo v razredu, ki jih je Adler prvič predstavil v letih 1920, je prevzel Rudolf Dreikurs, ki je Adlerjevo delo prenesel z Dunaja v ZDA.

 

 

Alfred Adler Bio & Theory (PDF)

 

 

Njuno delo sta nadaljevali dr. Jane Neslen in Lynn Lott. Dr. Jane Nelsen je bila direktorica projekta ACCEPT (Adlerian Counseling Concepts for Encouraging Parents and Teachers) in je leta 1981 izdala knjigo Pozitivna disciplina. Kasneje sta skupaj z Lynn Lott izdali še knjigo Pozitivna disciplina za najstnike ter začeli poučevati učitelje in starše vzgojnih metod na izkustven način.

 

Danes se strokovnjaki s področja vzgoje, ki zagovarjamo učinkovit ter praktičen način vzgoje, s katerim zasledujemo dolgoročne cilje, kot so odgovornost, komunikacijske veščine, ustvarjalnost, delovne navade, spoštljivost, solidarnost… združujemo v Zvezi za Pozitivno Disciplino, naši trenerji pa delujejo po celem svetu, s čimer se praktične in učinkovite metode v vzgoji nenehno širijo.