Šolska in vrstniška mediacija



Šolska mediacija je proces, v katerem tretja, nevtralna stran pomaga sprtima stranema pri iskanju skupne rešitve, ki bo omogočila, da bosta obe strani iz spora izšli zadovoljni in opolnomočeni.

Bistvena razlika med šolsko in vrstniško mediacijo pa je predvsem v tem, da šolsko mediacijo izvajajo strokovni delavci na šolI, medtem ko vrstniško mediacijo izvajajo učenci oz. dijaki sami.

Murray (2003) definira šolsko mediacijo kot proces, ki pomaga učencem pri prevzemanju odgovornosti za svoje vedenje, šolski mediatorji pa so usposobljeni za pomoč udeležencem v sporu pri reševanju spora tako, da prisluhnejo vsem vpletenim stranem in jih spodbujajo, da se pogovorijo o medsebojnih razlikah.  



Mediacija omogoča udeležencem v sporu, da rešujejo svoj konflikt v varnem in »nekaznovalnem« (ang. nonpunitive) okolju s pomočjo učinkovite komunikacije ter veščin kreativnega mišljenja (Smith, 1995). Nerešeni in dolgotrajni konflikti namreč pogosto vodijo v nasilje, kar močno negativno vpliva na potek vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. Trevaskis (1994) poudarja, kako se šole skušajo boriti proti nasilju celo z varnostnimi službami, vendar s tem le omejujejo nasilje, se pa ne ukvarjajo z njegovimi vzroki. Ker se tovrstni pristopi ne osredotočajo na vzroke konfliktov, je najboljša pot preventivno delovanje, s pomočjo katerega se spori niti ne razvijejo v nasilje, ampak so konstruktivno rešeni že veliko prej. Claasen (1993, v Murray, 2003) poudarja, da so konflikti sestavni del življenja in lahko zmeraj pomenijo priložnost za učenje in osebnostno rast. In ravno vloga šolske mediacije ni samo kurativna, kjer je glavni namen odpravljanje posledic konflikta oz. urejanje razmerij ob prekinitvi odnosa, ampak ima tudi zelo pomembno preventivno in proaktivno vlogo, pri čemer šolski mediator zasleduje tudi izboljšanje odnosa in sodelovanja v že dobrih odnosih (Prgić, 2010). Murray (2003) navaja, kako program mediacije v šoli podpira učno okolje, saj pomaga učiteljem, učencem in staršem, da med seboj bolj konstruktivno in učinkoviteje komunicirajo.


Značilnosti in prednosti šolske mediacije

  • mediacija predstavlja način mirnega, konstruktivnega in dogovornega načina reševanja konfliktov in sporov med učenci, dijaki, učitelji, starši in drugimi delavci oz. uporabniki šole oz. vzgojne ustanove;

  • v procesu mediacije sta udeležena vsaj dva učenca oz. dijaka, med katerima je prišlo do nesoglasja, konflikta ali spora;

  • udeleženci v sporu morajo biti pripravljeni nastalo situacijo razrešiti na miren, strpen in produktiven način (v temeljnih pravilih šolske oz. vrstniške mediacije je eno izmed pravil tudi to, da se udeleženci v sporu zavezujejo h govorjenju resnice in iskanju rešitve za nastali problem);

  • pri tem jima pomaga tretja, nevtralna oseba (pri vrstniški mediaciji obvezno dve), ki z različnimi znanji, veščinami in tehnikami učencema, ki sta v konfliktu, pomaga pri razlagi različnih pogledov, izražanju želja in potreb, da bi poiskala najboljšo med možnimi rešitvami;

  • proces mediacije je uspešen, če učenca (lahko tudi učitelj in učenec, starš in učitelj idr.) prideta do rešitve, ki je taka, da sta z njo zadovoljni obe strani;

  • s šolsko in vrstniško mediacijo mladostniki usvojijo pomembne življenjske veščine;

  • pridobljene veščine lahko mladostniki uporabljajo v vsakdanjem življenju;

  • mediacija spodbuja učence, da raje uporabljajo mediacijo, kot da bi spore reševali nasilno;


  • mediacija povečuje samospoštovanje in izboljša samopodobo;

  • ker mediacija pomaga razumeti različna stališča in čustva, privabi iz učenca opravičilo, priznanje, željo po odpuščanju, povrnitvi in prijateljstvu;

  • mediacija prispeva k osebnostni rasti tako učiteljev kot učencev;

  • mediacija pomaga učiteljem, da imajo več časa za poučevanje;

  • mediacija deluje tudi preventivno in ni uporabna samo za razreševanje konfliktov;

  • mediacija je proaktivno naravnan vzgojni pristop;

  • mediacija izboljša šolsko klimo;

  • mediacija pripomore k prevzemanju odgovornosti, saj prepusti učencem, da sami avtonomno iščejo rešitve za probleme, kadar je to v njihovi moči;

  • proces mediacije je prostovoljen;

  • proces mediacije je zaupen;

  • mediator je nevtralen, ne postavlja se ne na eno ne na drugo stran;

  • mediator daje moč udeležencem in uravnoteža moči, če je to potrebno;


  • mediator ne posega v vsebino in ne svetuje;

  • mediator ni pooblaščen za sprejemanje odločitev;

  • mediator ustvarja varno pogajalsko okolje in pospešuje pogajanje;

  • ker ima mediator v mislih temeljni cilj mediacije, torej sporazumno rešitev, je pozoren tudi na to, ali sta udeleženca mediacije prišla do poštenega dogovora, ki pomeni za oba win – win situacijo.

Cohen (2005) predstavlja bistvene prednosti mediacije in pravi, da:

  • mediacija prepoznava, da so le udeleženci sami tisti, ki lahko rešijo svoj spor, če tako želijo. Sprti strani sta v procesu mediacije najboljši sodnik, saj vesta največ o svojem konfliktu in zato lahko poiščeta rešitev, ki bo ustrezna za obe strani;

  • je večja verjetnost, da bosta sprti strani sklenjen dogovor upoštevali, če prideta v procesu mediacije sami do rešitve in v to vložita svojo energijo;

  • mediacija skrbi za občutek varnosti in zaupanja. Usposobljenemu mediatorju je jasno, da se morajo udeleženci v sporu počutiti varno, da bi bili pripravljeni iskati rešitev za svoj problem. V mediaciji se za to varnost poskrbi tako, da mediator podrobno razloži proces mediacije, opogumlja udeležence, da spregovorijo, posluša brez presojanja, izkaže določeno mero empatije in zagotavlja zaupnost.


  • mediacija spodbuja spoštljiv odnos med udeleženci. S tem ko mediator pospešuje pogajanje med stranema in vzdržuje temeljna pravila pogovora, doseže, da se strani začneta med seboj odkrito pogovarjati in s tem postaneta tudi bolj odprti za čustva in izkušnje druge vpletene strani;

  • se v procesu mediacije sprti strani bolje spoznata, prav tako pa bolje spoznata naravo konflikta, v katerega sta vpleteni. Pred mediacijo sprti strani vidita konflikt le vsaka s svoje strani, med procesom mediacije pa začneta soustvarjati resničnost svojega konflikta;

  • je dodatna razsežnost poleg dogovora, ki ga skleneta sprti strani sami, zagotovo sprava, do katere lahko sprti strani prideta. Sprava je povezana z medsebojnim odnosom sprtih strani. Ko sprti strani dosežeta spravo, začneta veliko bolj ceniti čustva, misli in interpretacije ena druge. Pri spravi gre tudi za odpuščanje. Sprava ne pomeni samo, da se strani dogovorita, ampak tudi, da se pobotata. Učenci znajo razločiti med dogovorom in spravo, do katere pride med procesom mediacije. Pospeševanje sprave med učencema/učenci je jedro šolske mediacije, saj se učenca/učenci po doseženi spravi bolj osredotočita/osredotočijo na doseganje

  • dogovora, ki ima tako veliko večje možnosti za uresničitev;


  • mediacija ustvarja šolsko klimo, ki podpira sodelovanje, občutek za pravičnost, skrb za sočloveka in razumevanje za različnost med posamezniki;

  • uči učence konstruktivnega reševanja konfliktov, tako da le-ti lahko bolje rešujejo konflikte, kadar se sami znajdejo v njih;

  • mediacija uporabnikom šole ponuja možnost pomoči pri reševanju konfliktov;

  • mediacija sama po sebi motivira učence, da se udeležujejo šolske in vrstniške mediacije;

  • mediacija omogoča hitro intervencijo, še preden se konflikti razrastejo in preidejo celo v nasilje.