POZITIVNA DISCIPLINA V OŠ RAČE

Primer dobre prakse je pripravil Aleš Požgan, prof. razrednega pouka, OŠ Rače. Aleš Požgan je učitelj v prvem triletju, ki je poleg izobraževanj sodobni pristopi k vseživljenjskemu učenju, šolska in vrstniška mediacija, glasbeno didaktične igre skozi gibanje in ples, popestritev pouka športa z različnimi rekviziti in vsebinami varnosti opravil tudi usposabljanje Pozitivna disciplina in NLP Praktik pri Svetovalno-izobraževalnem centru MI.

POZITIVNA DISCIPLINA – sestavljanka z mnogimi delčki

 

Ko v trgovini z igračami stojimo pred polico s sestavljankami, smo običajno pozorni na motive, ki krasijo škatle s posameznimi delčki. Če nam je to, kar vidimo, všeč, sestavljanko kupimo in s tem se pravo delo šele začne. Da bi motiv s škatle zaživel tudi pred nami, je potrebno nekje začeti, nato pa počasi dodajati košček za koščkom. Z vsakim naslednjim smo bližje sliki, ki smo jo izbrali v trgovini in če jo želimo zagledati v celoti, je pomembno, da vztrajamo do zadnjega koščka. Ob tem pa ne pozabimo, da sestavljanke nismo kupili zgolj zaradi motiva, pač pa tudi zato, da bi ob iskanju in dodajanju posameznih koščkov uživali.

Bi kot učitelj kupili sestavljanko, ki obljublja, da boste z veseljem hodili v šolo in da se boste domov vračali brez bolečega grla? Pozitivna disciplina je vsekakor motiv, ki bo pritegnil vsakogar, ki se želi zares poglobiti v vzgojo in izobraževanje otrok. S svojimi mnogimi koncepti nam pozitivna disciplina

pomaga v razredu ustvariti vzdušje zaupanja in sprejetosti, v katerem se dobro počutijo tako učitelj kot tudi učenci. Voščilnica učenke Ize dokazuje, da tudi 6-letniki razumejo, kakšna je slika, ki bi jo s pozitivno disciplino radi sestavili. Na nas učiteljih pa je, da se naučimo, kam sodi kateri košček sestavljanke in da jih začnemo med seboj sestavljati ter pri svojem delu vztrajamo in uživamo.

Pozitivna disciplina, ki temelji na vzajemnem spoštovanju in sodelovanju, mi omogoča, da svoje učence z različnimi delavnicami pripravljam na to, da bodo v okviru razrednih sestankov znali samostojno reševati probleme, ki se vsakodnevno pojavljajo med njimi.

Delavnice, s katerimi pri svojih učencih razvijam dolgoročne vzgojne cilje, lahko razdelimo v posamezne sklope:

1. igre spoznavanja in medsebojnega povezovanja,
2. razvijanje življenjskih veščin,
3. delavnice medsebojnega spoštovanja in odzivanja na konflikte,
4. razredne sestanke.

1. SPOZNAVANJE IN MEDSEBOJNO POVEZOVANJE

Z uvodnimi delavnicami za uvajanje pozitivne discipline v razred pri otrocih razvijamo predvsem občutek pripadnosti skupini ter občutek lastne vrednosti in pomembnosti. Dejavnosti pomembno prispevajo k temu, da se otroci med seboj povežejo ter da se na zanimiv in zabaven način družijo tudi s tistimi, s katerimi sicer ne sodelujejo tako pogosto. Vezi, ki se med njimi vzpostavljajo med takimi aktivnostmi, koristno vplivajo na kasnejše skupinsko delo pri pouku, delo v paru, pripravo plakatov, gledaliških predstav in nenazadnje tudi na čas, ki ga drug z drugim preživljajo med odmori.

Prav tako je pomembno, da se otroci zavedajo, da lahko k skupnemu uspehu pomembno prispeva vsak ne glede na to, katera so njegova močna oz. šibka področja. Da bi pozornost otrok usmerili od posameznikovih pomanjkljivosti na njegova močna področja, ga lahko sredi kroga, ki ga oblikujejo učenci, pokrijemo z rjuho. Pred tem izberemo nekoga, ki bo moral ugotoviti, kdo je pod rjuho. Ostali lahko temu učencu pomagajo ugibati tako, da naštevajo stvari, v katerih je sošolec pod rjuho še posebej dober. Otrok pod rjuho sliši pozitivne komentarje svojih sošolcev, kar ugodno vpliva na njegovo samopodobo in zavedanje o tem, kako ga vidijo drugi. S tem tudi navajamo otroke, da pri drugih opazijo njihove pozitivne lastnosti, ki jih lahko kasneje izkoristijo pri doseganju skupnih ciljev.

Nepogrešljivost in pomembnost vsakega člana razreda lahko učenci izkusijo tudi s sodelovalnim žongliranjem. Na ta način otrokom demonstriramo, da sodelovanje ni permisivnost, pač pa potrebuje določene napotke. Spoznanja, pridobljena v igri, lahko kasneje prenesemo na druge dejavnosti med poukom in otroke spomnimo, da klepetanje samo enega učenca moti koncentracijo vseh ostalih v razredu.

2. RAZVIJANJE ŽIVLJENSKIH VEŠČIN

Učitelji lahko s premišljenim pristopom ustvarjamo številne priložnosti, s katerimi se otroci počutijo pomembne in potrebne. Z razrednimi službami učenci razvijajo pripadnost in pomembnost tako, da s svojim delom pomembno prispevajo k nemotenemu življenju v razredu. Vsak učenec opravlja svojo službo, ki je včasih bolj včasih manj prijetna. Otroci na ta način spoznajo, da je vsako delo potrebno, ni pa vedno tudi enako zabavno. Vsaka odsotnost katerega od otrok se tako zelo hitro pozna ne samo po praznem mestu v razredu, pač pa tudi po tem, da mora nekdo opraviti delo namesto njega. Otroci na ta način lažje razumejo, da se stvari ne opravijo same po sebi in tako bolj spoštujejo poklice, ki so morda manj cenjeni, pa zato nič manj pomembni.

Za uspešnost razrednih služb je ključnega pomena, da jih otroci predlagajo in opredelijo sami, saj so bolj pripravljeni upoštevati pravila, če sami sodelujejo pri njihovi opredelitvi. Omenjeni koncept je koristno upoštevati tudi pri oblikovanju dogovorov na začetku šolskega leta. Če damo učencem možnost, da sami oblikujejo pravila, ki so po njihovem mnenju potrebna za oblikovanje konstruktivnega učnega okolja, bodo zagotovo brez našega posredovanja našteli tudi vsa tista pravila, ki jih odrasli prepogosto radi postavimo od zgoraj ter pričakujemo, da se jih bodo otroci držali.

Zadostuje, če otroke pri iskanju samo usmerjamo, da se od prepovedi (ne klepetamo) usmerijo v iskanje želenega vedenja (delamo tiho, da smo lahko zbrani). Ob morebitnih ”kršitvah” jih tako ne grajamo, pač jih vprašamo, ali je njihovo vedenje skladno s tem, kar so dorekli kot cilj za celoten razred oz. se jim spoštljivo zahvalimo, če z upoštevanjem dogovorov omogočajo, da poteka delo nemoteno in v prijetnem vzdušju.

Ko pustimo otrokom, da si sami oblikujejo dogovore in samostojno skrbijo za primerno učno okolje ter predvsem, da sami prevzemajo odgovornost za svoje vedenje, lahko svojo pozornost usmerjamo v pripravo pouka in iskanje novih priložnosti, ki bodo otrokom omogočale občutek pomembnosti in pripadnosti.

3. RAZVIJANJE MEDSEBOJNEGA SPOŠTOVANJA IN ODZIVANJE NA KONFLIKTE

Z delavnicami tega sklopa učenci izkustveno doživijo, kako lahko imajo na videz nedolžne nespoštljive besede dolgoročni negativni učinek. Ker pa se takim in podobnim situacijam v razredu težko izognemo je pomembno, da otroke naučimo tudi, kako lahko odgovorijo na poniževanje. Otroci se namreč odzovejo bodisi z umikom bodisi tako, da konflikt še zaostrijo. Zato je pomembno, da v igri vlog vadijo primerne odzive na poniževanje, tako da izrazijo svoja čustva in mnenje ter da se postavijo zase na način, ki ne ogroža drugih. Pogosteje kot učenci vadijo odzive v namišljenih situacijah, večja je možnost, da se bodo tako odzvali tudi, ko bo šlo zares. Da do tega pride, je potreben čas. Pomembno je, da vztrajamo tudi, ko se zdi, da stvari ne delujejo in da dejavnostim namenimo dovolj časa, da jih lahko otroci sprejmejo za svoje, jih zares razumejo in naučeno tudi ponotranjijo.

Seveda ne moremo pričakovati, da otroci ne bodo ponavljali svojih napak, lahko pa te izkoristimo za to, da jih naučimo, da so napake priložnosti za učenje in ne nekaj, česar bi se morali sramovati. Otroci so zaradi tega bolj sproščeni, raje sodelujejo pri pouku, upajo si tvegati in preizkušati nove stvari ter tako s še večjim veseljem prihajajo v šolo, kjer se počutijo sprejeto in varno.

4. RAZREDNI SESTANKI

Z dejavnostmi prvih treh sklopov počasi sestavljamo posamezne koščke pozitivne discipline v celoto. Več kot je koščkov, bolj jasna je slika. Da bi bila slika jasna tudi otrokom, je potrebno vseskozi izhajati prav iz njih samih – tako pri iskanju idej, kot tudi kadar gre za opredelitve nam znanih pojmov, kot so ponižanje, spoštovanje, čustva itd. Zavedati se moramo, da na prvi pogled preproste besede otroci razumejo po svoje, saj si njihove pomene gradijo na podlagi lastnih izkušenj, ki pa niso enake našim.

Le tako bodo posamezna načela pozitivne discipline zares zaživela v razredu in bo skupina dovolj povezana in opolnomočena, da bodo otroci na razrednih sestankih začeli samostojno reševati svoje probleme. Pot do tja je dolga in naporna. Lahko si jo popestrimo z aktivnostmi, ki imajo na prvi pogled malo skupnega s poukom in pozitivno disciplino, hkrati pa nam zelo nazorno kažejo posamezne segmente slike, ki nas je v trgovini prepričala, da smo s police vzeli škatlo s prav to sestavljanko.